Ivan Čampa se je rodil 15.10.1920 v vasi Kračali (Gora) pri Sodražici očetu Janezu in mami Alojziji, rojeni Košir. Mama mu je umrla leta 1924, ko je bil star širi leta, brat Milan pa je bil dve leti mlajši.
Oče se je ponovno poročil in v tem drugem zakonu se je rodilo še devet otrok.
Osnovno šolo je končal v domačem kraju na Gori. Ker za nadaljnje šolanje ni bilo nobene možnosti, so ga straši petnajstletnega poslali za pastirja v sosednjo vas Petrinci, kjer je poleg tega dela opravljal še službo mežnarja in ministranta v domači cerkvi.
Leta 1936 se v bližji vasi Fara-Nova vas-Bloke začel učiti za poklic čevljarja. Ker starši v tedanjih kriznih časih niso imeli denarja za plačevanje učnine, je moral na osnovi pogodbe po končani učni dobi (1.1.1939) kot pomočnik dodatno brezplačno delati še nadaljnjih šest mesecev.
Pri čevljarskem mojstru je tako delal do konca leta 1939, nakar ga je odpustil. Ostal je brez dela. Za preživetje je delal kot fizični delavec pri gradnji utrdb, ki jih je gradila takratna država za obrambo proti Italiji. Ta dela so bila konec leta 1940 ustavljena in ostal je zopet brez zaposlitve. Čez čas se je zaposlil kot čevljarski pomočnik pri mojstru Kristan Cirilu v Velikih Blokah. Ker so mojstra Cirila v začetku leta 1942 Italijani zaprli in obsodili na večletno zaporno kazen, je v začetku leta 1942 zopet ostal brez dela. Na osnovi časopisnega oglasa je zopet našel delo v Trebnjem pri mojstru Travnik Francu, kjer je bil zaposlen do septembra 1943, ko je stopil v NOV Slovenije.
V času NOV je bil borec Cankarjeve brigade, pozneje pa premeščen v 12.brigado Dolenjski odred, proti koncu vojne pa v VDV-KNOJ, kjer je ostal do konca vojne.
Po koncu druge svetovne vojne je po sili razmer ostal v enotah JLA. Tako je bil konec avgusta leta 1945 poslan na šolanje v Beograd. Po uspešno končani šoli je dobil prvi oficirski čin, čin zastavnika in razporejen v mejne enote na meji z Republiko Madžarsko(Murska sobota, Dolnja Lendava) in kasneje na mejo z Italijo(Divača, Lipica, Tolmin).
Leta 1948 je bil poslan na prekvalifikacijo v artilerijske enote (PA) in po končanem šolanju leta 1949 razporejen v Novo mesto, kjer je ostal do leta 1953, ko je bila cela divizija premeščena na položaje okoli Divače in Sežane. Po umiritvi razmer se je enota namestila v Ilirski Bistrici.
Proti koncu leta 1955 je bil zopet poslan v specializacijo v Zadar in po enoletnem šolanju premeščen v Novo mesto. Obdobje ločenega življenja od svoje žene Slavke s katero se je poročil leta 1954, se je tako končalo.
Po različnih napredovanjih znotraj je bil decembra 1966 po potrebi službe (administrativno) upokojen in od 1.1.1967 mu je začel teči pokojninski staž.
Usoda taka je soldata, da ga smrt za gate šlata, ko pa nastopi mir, je vratar al pa kurir.
Seveda pa sama pokojnina in zaslužek žene s šivanjem na domu ni zadostoval za preživljaje dveh šoloobveznih otrok, ki sta se rodila leta 1957 in leta 1958. Zato se je moral zaposliti kot priložnostni delavec pri različnih delih. Tako je vzdrževal teniška igrišča, pomagal pri ribiški družini in opravljal še druga priložnostna dela, da je lahko omogočil svojima otrokoma kolikor toliko normalno šolanje.
To je delal praktično do začetka leta 1968, ko se je žena zaposlila v kiosku pri bolnici v katerem ji je pridno pomagal vse do njene upokojitve leta 1979.