Bilo je na zadnji decembrski dan, v t.i. stanovanju vojaških blokov v Novem mestu. Že ob vstopu želi vedeti, ali bo trajalo dolgo. Hitro pospravi časopise in knjige z mize, da naredi prostor in se zamisli. »Toliko stvari je še, za katere je vredno živeti in branje je eno izmed njih.« Ko si predstavljam tega gospoda pri svojih šestinosemdesetih letih, s pokončno držo in vitalnostjo, kot posledico vojaške discipline in zdravega načina življenja, me zmoti, kot da bi vedel o čem razmišljam. » Še vedno se vsak drugi dan odpravim na hitro hojo, ni ravno tek, vendar se po vadbi dobro počutim. «
Tudi stanovanje izraža svoje, veliko enciklopedij, revij, resnih časnikov in drugih medijev izobrazbe, ki so preprosto tam, da jih vzameš v roke in se jim posvetiš. Največ je opaziti vojaške literature iz druge svetovne vojne. Trenutno bere knjigo NOB na območju Trebnjega. Pravi, da tako najde veliko zapisov njegovih čet v tistem času. Pove mi, da se je tam njegova pot med partizane tudi začela. Seveda, na začetku še kot navadnega vojaka. »Nekoč so me blizu Trebnjega ujeli Nemci in me dodobra izprašali. Ali sem partizan? Ali poznam kakšnega partizana? Seveda sem vse zanikal. Mučili in pretepali so me kak teden, nato pa izpustili.«
Ivan Čampa je eden tistih, ki so veliko prispevali v vojni na slovenskem. Bolj, ko ga sprašujem, o svojih občutjih in o svojem prispevku pri tem, bolj skromno mi začne odgovarjati. Govori predvsem o dejstvih in sebe ne želi pretirano izpostavljati. Dogodke niza kot naključja, slučaje, ki so se morali zgoditi. Kot prvemu izmed desetih otrok, ni bilo omogočeno življenje doma, na začetku se je preživljal kot čevljar pri nekem gospodarju, nevede, da mu bo ta poklic nekoč rešil življenje. Ko je bil že nekaj časa v vojski, so partizani na dolenjskem ustanovili delavnice za mesarje, krojače, čevljarje in druge obrtnike, v katere je bil vključen tudi sam. Nekoč ga je eden izmed oficirjev prosil, naj mu popravi čevlje in med tem, ko se je odpravljal na hrib, kjer je bila postavljena delavnica, so Nemci napadli glavno povelje. Umrli so prav vsi in tudi sam bi, če ne bi šel v delavnico. Med pogovorom začutim, da gospod Ivan ve veliko o vojni, ne samo o situacijah, kjer se je znašel sam vendar tudi o drugih stvareh. Pa vendar pove le toliko, kolikor želi. Izvem, da so jih tako učili tudi v vojski. Po začetkih partizanstva, je bil konec leta 1944 izbran v enoto vojaške državne varnosti, kjer so predvsem stražili območja na Dolenjskem. »V tistem času nikoli nisi vedel, kje boš spal, kaj boš jedel, kje boš ranjen in kako se boš reševal. Živeli smo iz trenutka v trenutek in vsak trenutek je bil dragocen.« Ljudje se pogosto ne zavedamo, v kakšni idili živimo, ne samo, da imamo v večini vsega na pretek, ampak tega ne znamo ceniti. Gospod Ivan pa me spomni tudi na našo zaverovanost vase, kako smo dandanes vsak zase predvidljivi in ne znamo živeti spontano. Takrat so gospoda Ivana v to prisilile tudi razmere. Delo v kamnolomih za silno preživetje, stražarjenje ob mejah in spanje v jamah, hoja v neznane razsežnosti, predvsem pa boj s svojo identiteto. »Veliko razmišljaš o bitu, smislu vsega tega, pa vendar pluješ v toku. Veliko sem razmišljal tudi o očetu. Le kaj se z njim dogaja? Ali je živ?« Ivanovega očeta so Italijani odpeljali v koncentracijsko taborišče na Rabu. Nekega dne so zasedli cerkev v domači vasi, kjer so bili ljudje ravno pri maši. Odpeljali so vse moške. V tistem času noben sposoben moški za vojsko ni mogel ostati doma, ali so ga odpeljali Nemci, Italijani, ali je postal partizan. Ivan je za očeta izvedel, ko mu je ta pisal iz Raba. Povedal mu je da stradajo in ga prosil za malenkosti, ki bi mu jih lahko poslal. Dobivali so tako malo hrane, da jih je mnogo pomrlo. Oče je domov sicer prišel, vendar shujšan do kosti. Vsi ti dogodki, so gospoda Ivana le še utrdili v pravega vojaka. Večkrat poudari, da je ponosen, da je bil partizan. Proti koncu vojne so prišli v Ajdovščino, kjer se je ustanavljala prva slovenska vlada. Bil je izbran, da stoji v častni straži na velikem dogodku. Na hitro vstane in me zapusti za nekaj minut. Vrne se z rdečo škatlo, ki spominja na tiste male stare skrinjice. Pobrska in mi pokaže fotografijo iz Ajdovščine maja leta 1945. »Tu stojim,« mi pokaže na gospoda v prvi vrsti. Prepoznala bi ga po obraznih potezah in pokončni drži. Nasmehne se in doda, da je stal v častni straži tudi ob sprejemu vlade, ko se je slednja istega leta predstavila v Ljubljani. »Govoril je Kocbek, pa Oton Zupančič. Lepo je bilo. Vsi so se veselili in upali na boljši jutri,« mi pove, se narahlo nasmeje in se zamisli. Pravi da je bilo hudo, da je mnogo spominov, ki jih nikakor ne moreš izbrisati. »Pa vendar, ni katarze, ostaja le upanje, da bo jutri drugače.« Po vojni so nastopili drugi časi, tisti, z družinami in poročeni so odšli domov, Ivana so poslali na izobraževanje v Beograd. V vojaško oficirsko šolo. Vojski se je počutil pripadlega in tako še naprej ostal. Učil se je, najprej za komandirja, nato kapetana. Zaposlil se je v novomeški vojašnici, kjer je izobraževal mlade, ki so pristopili k vojski. Leta 1953 so Italijani zavzeli Trst in morali so se vrniti na tisto območje. »Cela divizija, vse enote smo morale it na mejo stražiti, ker nismo dovolili, da Trst pripade Italiji.« Po dveh mesecih je bil sklenjen sporazum, da se po diplomatski poti razreši mejo. Ko ga vprašam po pravičnosti, in občutkih ob izgubi Trsta, se zamisli. Z roko zamahne in pove: »Visoka politika je tako zahtevala in mi nismo nič mogli proti temu. Vlada tisti, ki ima moč.« Nato ponovno obstane za nekaj trenutkov in nadaljuje: »Nesmiselno bi se bilo tovčt, žrtvovat, a vseeno zgubit, preveč je že bilo žrtev.« Po vrnitvi v Novo mesto je ponovno šel na izobraževanje in se vrnil kot major. Še vedno je delal v novomeški vojašnici, čeprav za njegov čin ni bilo ustreznega delovnega mesta. Ko ga povprašam po tem, da se mi zdi nenavadno da je delal na delovnem mestu, s »predobro« izobrazbo za manj denarja, mi razkrije še drugo plat sebe. Leta 1950 je spoznal bodočo ženo, danes žal že pokojno. Poročila sta se štiri leta kasneje, čeprav gospoda Ivana do leta sedeminpetdeset sploh ni bilo v Novem mestu, kjer je živela žena. Bil je v Zadru na izobraževanju, v Trstu, pa kasneje v Ilirski Bistrici, kjer so stražili mejo. »Vem, da je žena težko ves ta čas preživljala sama, zato sem se moral odločiti. In sem se. Ostal sem v Novem mestu.« Obstane za čas, njegove oči pa se zazrejo tja daleč. Razmišljam, kaj ga je ustavilo, med tem pa sam nadaljuje. Želel si je napredovati in doseči čin generala, kar je bilo za tiste čase najvišji možni čin bivše Jugoslavije. Raje kot to, se je odločil za ženo in družino in po njegovih besedah mu ni žal.
Gospod Ivan se vsako leto odpravi na Javorovico, kjer je leta 1944 padel 4. bataljon Cankarjeve brigade, med njimi je bil tudi Ivanov brat. Tja se odpravi predvsem po tisti vonj, ki ga spominja na vojno in po spomine. Pravi, da se tam srečuje s partizanskimi tovariši. Z odsotnim pogledom pove, da jih ni mnogo, njegovih vrstnikov in tovarišev namreč, ki so še živi, pa vendar, tisti redki se srečujejo ravno na Javorovici.
Danes ga navdušuje predvsem branje, rad se tudi pogovarja o tegobah današnjega sveta. Eden izmed hobijev pa je tudi pesništvo. Veliko poezije prebere, včasih tudi kaj napiše. Po besedah njegove družine in prijateljev je pravi zgled sodobnega človeka. Svetovljan, z veliko znanja, dober in iskren človek, ki skrbi za svoje zdravje pa tudi duhovno stanje. In ko tako končujeva pogovor, imam občutek, da sem bila del zgodbe. Gospod Ivan še vedno zre tja daleč čez okno in le on ve, kako se bo zgodba končala.
Manca Čampa Pavlin